Tožba na delitev skupnega premoženja se vloži takrat, ko želi eden izmed zakoncev (ali izvenzakonskih partnerjev) razdeliti premoženje, ki predstavlja skupno premoženje. Skupno premoženje je tisto premoženje, ki ga zakonca oz. partnerja pridobita med trajanjem zakonske zveze oz. zunajzakonske skupnosti z delom ali odplačno. V sodnem postopku, ki se začne s tožbo na delitev skupnega premoženja, se torej deli skupno premoženje zakoncev oz. partnerjev.
V postopku za delitev skupnega premoženja bo potrebno najprej ugotoviti obseg skupnega premoženja in deleže zakoncev na skupnem premoženju. Šele v drugi fazi pa pride v poštev sama delitev premoženja.
V prvi fazi bo torej potrebno ugotoviti, kaj sploh spada v skupno premoženje (kakšen je obseg skupnega premoženja). Kot pojasnjeno v uvodu, spada v skupno premoženje vse, kar sta zakonca oz. partnerja ustvarila tekom trajanja zakonske zveze oz. izvenzakonske skupnosti z delom ali odplačno. Torej vse kar sta zaslužila, kupila in podobno. Ta definicija nam pove tudi, kaj ne spada v skupno premoženje – tisto, kar sta zakonca prejela neodplačno. Tipičen primer je premoženje, ki ga eden izmed zakoncev podeduje, ali pa premoženje, ki ga eden izmed zakoncev dobi v dar.
V praksi se v sodnih postopkih delitve skupnega premoženja največkrat zatrjuje in dokazuje, da spada v skupno premoženje zakoncev naslednje premoženje:
Zakonec, ki zahteva, da sodišče ugotovi, da neko premoženje spada v skupno premoženje zakoncev, bo moral zatrjevati in dokazati, da je bilo to premoženje pridobljeno: (i) v času trajanja zakonske / izvenzakonske skupnosti in (ii) da je bilo pridobljeno z delom ali odplačno. Drugi zakonec se bo lahko “branil“ z navedbami, da neko premoženje ne spada v skupno premoženje, ker ga je dotični zakonec imel že preden je zakonska zveza / izvenzakonska skupnost nastala ali zato, ker ni bilo pridobljeno z delom ali odplačno (npr. eden izmed zakoncev je prejel neko premoženje v dar od svojih staršev).
Zanimivo vprašanje, ki se v zvezi s tem lahko odpira, je vprašanje kdaj štejemo, da je življenjska skupnost dveh partnerjev nastala in prenehaja. Zunajzakonska skupnost je dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb, ki se po svoji vsebini ne razlikuje od zakonske zveze – gre torej za življenjsko skupnost v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti in intimne povezanosti. Sodišče začetek nastanka izvenzakonske skupnosti presoja od primera do primera, upoštevajoč vse relevantne kriterije. Dokler obstajajo opredelilni elementi življenjske skupnosti, bo sodišče štelo da le-ta traja.
Za ponazoritev razlogovanja sodišča, prilagamo kratek izsek iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi IV Ip 1040/2023:
“Pravni standard zunajzakonske skupnosti ima več različnih opredelilnih elementov. Zelo pomemben oziroma načeloma celo njen nujni pogoj je skupno bivanje partnerjev. Vendar to ne velja absolutno, izjema so primeri, ko obstajajo opravičljivi, objektivni razlogi za ločeno življenje. Pri ugotavljanju, ali obstaja zunajzakonska skupnost, je namreč treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Če zaradi dela, stanovanjskih razmer ali zaradi drugih razlogov partnerja ne živita skupaj, ima pa njuna skupnost druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje, so pogoji za izenačenost takšne skupnosti z življenjem v zakonski zavezi (lahko) izpolnjeni. Za zunajzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata ter sta intimna. Obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomska skupnost in dejstvo, da v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti) so zunanji indikatorji, ki nakazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti. Odločilna za zaključek o njenem obstoju pa je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi skupnega življenja in ekonomske skupnosti.“
V skupno premoženje bo torej po obsegu spadalo vso premoženje, ki sta ga zakonca / partnerja ustvarila v času trajanja zakonske oz. izvenzakonske skupnosti z delom ali odplačno.
Po Družinskem zakoniku velja domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (50-50). Vsak izmed zakoncev lahko zahteva, da sodišče ugotovi njegov večji delež na skupnem premoženju, vendar mora v tem primeru zakonec dokazati svoj večji prispevek k skupnem premoženju. Če zakoncu to uspe, lahko sodišče določi tudi različne deleže (npr. 60-40, 70-30,…).
Sodišče torej v postopku delitve premoženja presoja prispevek vsakega izmed zakoncev k nastanku skupnega premoženja. Prispevek pa ne pomeni samo višina plače, temveč sodišče upošteva vse relevantne okoliščine primera – tudi npr. skrb za otroke, opravljanje gospodinjskih del in vsa morbitna druga dejanja, ki so pripomogla k povečanju skupnega premoženja. Četudi en zakonec v zvezi zasluži več, to ne pomeni, da bo njegov delež na skupnem premoženju tudi (nujno) večji. V primeru, da je drugi zakonec več prispeval z delom (opravljanje gospodinjskih del, skrb za otroke, skrb za dom in družino), se lahko njuna vložka štejeta za enaka. Sodišče bo namreč v postopku ugotavljalo, na kakšen način in v kakšnih deležih sta zakonca prispevala k skupnemu premoženju. Zakonca v sodnem postopku lahko dokažeta da sta prispevala k skupnemu premoženju v enakih ali različnih deležih. Neznatna razlika v prispevkih načeloma ne spremeni deležev zakoncev na skupnem premoženju in se v teh primerih šteje, da sta deleža enaka.
Opisano lepo opozarja primer iz sodne prakse (izsek iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1533/2020): “Pri delitvi skupnega premoženja velja zakonska domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k pridobitvi skupnega premoženja v drugačnem razmerju. Ugotavljanje višine njunih deležev pa terja celovito presojo razmerij med bivšima zakoncema in natančno presojo vseh njunih prispevkov. Sodišče pri tem ne upošteva samo dohodkov vsakega zakonca, temveč tudi okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo je zakonec dajal drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženjain vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.“
V praksi sodišče pogosto ugotovi, da je delež enega zakonca na skupnem premoženju večji, ker je ta zakonec vložil veliko svojega posebnega premoženja v skupno premožene zakoncev. Tipičen primer je denimo, ko zakonca skupaj kupita nepremičnino, pri tem pa starši enega zakonca svojemu otroku podarijo večji denarni znesek kot prispevek k nakupu hiše. Če je bilo darilo dano le temu zakoncu, potem gre za njegovo posebno premoženje – dejstvo, da je ta denar porabil za nakup skupne hiše, pa njegov vložek v skupno premoženje. Na ta račun lahko sodišče ugotovi, da je delež tega zakonca na skupnem premoženju večji.
V praksi torej velja domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (vsakemu pripada delež 50%), vsak izmed zakoncev pa ima možnost dokazovati svoj večji delež na skupnem premoženju. Pomembno je opozoriti, da sodišče ugotovi deleže na skupnem premoženju na splošno in ne za posamezne dele premoženja. Sodišče torej ne bo nikoli odločilo, da sta deleža zakoncev na skupni hiši 60-40, na ostalem premoženju pa 50-50. Delež je enak za vso premoženje, ki spada v maso skupnega premoženja.
Ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na skupnem premoženju se v praksi izvaja v okviru pravdnega postopka. Postopek se začne s tožbo in konča s sodbo pristojnega sodišča. Ko je ugotovljen obseg skupnega premoženja in deleži zakoncev na njem, sledi nepravdni postopek delitve skupnega premoženja. Le v izjemnih primerih se lahko že v pravdnem postopku uveljavljajo zahtevki, s katerimi se zahteva delitev skupnega premoženja. Obstajati morajo opravičljive okoliščine, poleg tega nobena stranka ne sme nasprotovati delitvi skupnega premoženja v pravdnem postopku.
Samo delitev premoženja bo sodišče (v večini primerov) opravilo v nepravdnem postopku, po pravilih o delitvi skupnega premoženja.
Skupno premoženje zakoncev se deli kot celota (ne deli se denimo le en del skupnega premoženja), zato sodišče, ki odloči, kateremu izmed zakoncev se dodelijo posamezne stvari iz tega premoženja, upošteva pri tej odločitvi potrebe udeležencev postopka (razvezanih zakoncev) in njihove upravičene interese na posameznih (nepremičnih in premičnih) stvareh. Delitev se primarno opravi v naravi (torej zakonca si fizično razdelita kaj prejme eden in kaj drugi), če to ni mogoče, pa je delitev lahko tudi civilna (s prodajo stvari in razdelitvijo kupnine).
Postopki za delitev skupnega premoženja so v praksi težki in dolgotrajni, zato vam toplo priporočamo, da imate v postopku odvetnika, ki bo ustrezno skrbel za vaše interese in vam pomagal razumeti kaj so vaše pravice. V praksi opažamo tudi, da je možnost poravnave med strankama (npr. dogovor v okviru mediacije) bolj verjeten, če imata obe stranki odvetnika, saj stranka v tem primeru zaupa, da odvetnik skrbi za to, da se ne bo dogovorila nečesa, kar ji je v škodo. Dogovor je v praksi vedno najboljša rešitev za obe stranki, saj jima to omogoča, da tistih 3 do 5 let, ki bi jih sicer prebila s pravdanjem na sodišču, posvetita drugim stvarem in živita svoje življenje naprej.