Življenjski primeri motenja posesti in posledičnih posestnih sporov so v praksi zelo pogosti. Iz tega razloga v predmetnem prispevku pojasnjujemo bistvo instituta motenja posesti – predstavljamo, kaj motenje posesti sploh je, kakšne so posledice motenja, kakšno je sodno varstvo in kako v praksi izgleda sodni postopek v primeru motenja posesti. V primeru, da potrebujete pravno pomoč na področju motenja posesti, vas vabimo, da nas kontaktirate in se naročite na pravni posvet v naši pisarni.
Posest je dejanska oblast nad stvarjo. Posest nam ne pove nujno, kdo je lastnik stvari ali kdo ima pravico stvar imeti – pove nam le, kdo jo ima v dejanski oblasti. Oblast je lahko neposredna (imam stvar neposredno pri sebi), ali posredna (posest izvajam preko nekoga drugega). Pogosto je lastnik stvari tudi njen posestnik, ni pa vedno tako. V tem pogledu ločujemo lastniško posest (ko ima lastnik svojo stvar v posesti) in nelastniško posest (npr. najemnik poseduje stvar, na kateri nima lastninske pravice).
Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je v okviru posestnega varstva pomembna samo posest, zato se z vprašanjem lastninske pravice v posestnih sporih niti ne ukvarjamo.
Ko nam nekdo odvzame posest ali jo moti, je normalno, da želimo ukrepati. Zakon (Stvarnopravni zakonik) na poseben način ureja posestno varstvo, z namenom, da se prepreči samovoljo ali celo potencialno nasilno reševanje sporov. Zakon predvideva hitrejše reševanje posestnih sporov, saj je namen ravno v tem, da se spori rešijo hitro, saj sicer posestno varstvo ni učinkovito (to pa lahko vodi v samovoljno ali celo nasilno reševanje sporov). Več o samem posestnem varstvu in sodnem postopku sledi v nadaljevanju tega prispevka.
Motenje posesti je dejanje, ki samovoljno menja obstoječe posestno stanje. Z motilnim dejanjem neka oseba samovoljno izvršuje svojo dejansko oblast tako, da pri tem moti oz. vpliva na že obstoječo oblast nekoga drugega na stvari. Motilno ravnanje torej vzpostavlja neko novo oziroma spremenjeno posestno stanje.
V praksi so dejanske okoliščine motenja posesti zelo raznovrstne in je seznam možnih motilnih ravnanj odprt za vse življenjske primere. Za motenje posesti gre denimo v naslednjih primerih:
V večstanovanjski stavbi eden izmed lastnikov zamenja ključavnice na skupnem prostoru in ključev ne izroči drugim lastnikom.
Sosed postavi na svojo nepremičnino železen kontejner na način, da zapira dovozno pot sosedu in s tem dostop na njegovo nepremičnino.
Nekdo v garaži na parkirno mesto postavi železno konstrukcijo, tako da uporabnik ne more parkirati na svoje parkirišče.
Posestnik, ki mu je bila posest na stvari motena ali odvzeta, ne sme vzeti “pravice v svoje roke“, temveč mora postopati na način, ki ga predvideva zakon. To vključuje vložitev tožbe zaradi motenja posesti in (v izjemnih primerih) tudi samopomoč.
Kot opisano zgoraj, ima posestnik za varstvo svoje posesti dve možnosti – samopomoč in vložitev tožbe. Samopomoč je oblika varstva posesti, ki jo stvarnopravni zakonik močno omejuje. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Tipičen primer samopomoči je, da posestnik zaloti tatu, ki mu skuša stvar odtujiti. Neprimerno bi bilo seveda zahtevati od lastnika oz. posestnika, da tatu pusti, da stvar odpelje ter varstvo uveljavlja po sodni poti. Posestnik je tako upravičen tatu stvar vzeti nazaj in tako zavarovati svojo posest.
Druga in pogostejša oblika varstva posesti je tožba zaradi motenja posesti. Posestnik, ki mu je posest motena, lahko vloži tožbo proti tistemu, ki posest moti. Pomembno je, da je rok za vložitev tožbe 30 dni od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Za motenjske tožbe je pristojno okrajno sodišče.
V postopku s tožbo zaradi motenja posesti se bo sodišče ukvarjalo z dvema bistvenima pravnima vprašanjema – z zadnjim posestnim stanjem in motilnim ravnanjem. To pomeni, da bo sodišče izvajalo le dokaze v smeri ugotavljanja tega, kdo je imel stvar nazadnje v posesti (in na kakšen način je posest izvajal), ter ali je sploh prišlo do motenja posesti (ali neko ravnanje predstavlja protipravno motilno ravnanje), ter če je posest motila prav tožena stranka. Bistveno je torej zadnje stanje posesti in nastalo motenje.
Sodišče se torej ne bo ukvarjalo z vprašanjem lastninske pravice (ali je tožnik lastnik stvari) ali z vprašanjem pravice do posesti na stvari (ali ima tožnik pravni naslov za posedovanje stvari – npr. najemno pogodbo). Sodišče se tudi ne ukvarja z morebitno dobrovernostjo posestnika. Morda se to sliši nekoliko nenavadno, a do posestnega varstva je upravičen tudi tat (seveda ne v odnosu do lastnika, ki skuša zavarovati svojo pravično posest, ampak do neke tretje osebe, ki skuša tatu odvzeti stvar).
Morda se ob navedenem vprašate, kaj storiti, če menite, da ste lastnik in vas nekdo drug toži, da ste mu motili posest. Če menite, da imate pravico do stvari, morate to uveljavljati v ločenem postopku (npr. v tožbi na ugotovitev lastninske pravice), v nobenem primeru pa ni dovoljeno samovoljno poseganje v lastninsko pravico. Ni nemogoč tudi primer, ko dejanski posestnik toži lastnika zaradi motenja posestnik – npr. najemik toži lastnika, ker mu je v najemniškem stanovanju odklopil elektriko in vodo. V takem primeru bi najemnik z motenjsko tožbo uspel.
Motilno ravnanje mora biti protipravno, zato s tožbo zaradi motenja posesti ne boste uspeli, če motilno ravnanje temelji na zakonu.
Cilj sodnega varstva zaradi motenja posesti je vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja.
Kdo lahko vloži tožbo?
Tožbo zaradi motenja posesti lahko vloži le posestnik, torej tisti, ki je imel pred nastalim motenjem dejansko oblast nad stvarjo.
Katere dokaze potrebujete?
Da bi lahko uspeli v tožbi zaradi motenja posesti, morate priskrbeti dokaze, ki dokazujejo da ste pred motilnim ravnanjem prav vi posedovali stvar (lahko je pomembno tudi na kakšen način ste jo posedovali). V ta namen se pogosto prilagajo tožbi razne fotografije in predlaga zaslišanje prič. V drugi točki pa je pomembno, da dokažete, da je prav tožena stranka izvršila ravnanje, ki moti mirno posest je protipravno. Enako kot prej, se tudi v tej povezavi pogosto prilagajo fotografski oz. video dokazi ter predlaga zaslišanje prič.
Kakšne so možne odločitve sodišča?
Sodišče lahko tožbeni zahtevek bodisi zavrne, bodisi mu ugodi. Sodišče bo tožbeni zahtevek zavrnilo, kadar bo ugotovilo, da bodisi tožnik ni posestnik (ni imel posesti pred nastalim motenjem), bodisi da ravnanje tožene stranke ne predstavlja motilnega ravnanja ali da motilnega ravnanja ni izvršil prav toženec (ampak npr. nekdo drug).
Sodišče bo v motenjski pravdi izdalo sklep, s katerim bo (če bo ugotovilo, da je tožba utemeljena), toženi stranki (motilcu) naložilo, da preneha z motenjem posesti in da vzpostavi prejšnje posestno stanje. Dajatveni del tožbenega zahtevka se lahko od primera do primera zelo razlikuje in odraža posebnosti dejanskega stanja (samega motenja). Če je torej sosed na vašo dovozno pot postavil leseni hlod, bo sodišče sosedu naložilo konkretno, da v določenem roku odstrani hlod. Del izreka sklepa je tudi prepoved bodočih motilnih ravnanj.
Kot opozorjeno že zgoraj, je bistvo motenjske pravde da hitro uredi situacijo. Pomembno je torej, da postopek na sodišču steče relativno hitro. Seveda je potrebno imeti v mislih, da pred slovenskimi sodišči nič ne steče iz danes na jutri, kljub temu pa je potrebno poudariti, da se pravde zaradi motenja posesti odvijejo bistveno hitreje kot drugi sodni postopki.
Tožnik je dolžan postopek začeti v 30 dneh od nastalega motilnega ravnanja. Ko je tožba vročena toženi stranki, ima ta le 8 dnevni rok za odgovor na tožbo (za primerjavo, v običajnih zadevah je rok za odgovor na tožbo 30 dni). Tudi narok na sodišču je razpisan hitreje. Vse skupaj je potrebno računati s tem, da postopek od začetka do zaključka traja vsaj nekaj mesecev (običajno pol leta, seveda odvisno od konkretnega primera).
