V vseh vrstah sodnih postopkov se srečujemo z mediacijo. Gre za postopek alternativnega reševanja spora, v okviru katerega stranki s pomočjo tretje nevtralne osebe (mediatorja) skušata najti sporazumno rešitev za nastali spor. Stranki se mediacije najpogosteje poslužita v okviru sodišču pridružene mediacije, v začetni fazi sodnega spora (po vloženi tožbi). Obstajajo pa tudi druge možnosti (npr. mediacijski postopek še preden je spor sploh prišel na sodišče). Predmetni prispevek je namenjen predstavitvi mediacija kot postopka alternativne rešitve spora, ter osvetlitvi nekaterih prednosti, ki jih rešitev spora v postopku mediacije prinaša.
Mediacija je neformalen, a strukturiran postopek, v katerem se dve sprti strani skušata s pomočjo mediatorja pogovoriti o sporu in najti rešitev za nastali spor, ki je za obe stranki sprejemljiva.
Mediacijo zaznamuje nekaj temeljnih pravil oz. načel:
Rešitev spora v okviru mediacije (v primerjavi s sodno rešitvijo spora), ima več prednosti. Čeprav kot stranka nekega spora morda menite, da je vaša pravica nedvoumna in da je uspeh v sodnem postopku zagotovljen, je smiselno razmisliti o točkah, ki so kot ključne prednosti sporazumne rešitve spora predstavljene v nadaljevanju.
Hitrost rešitve spora: V Sloveniji je že splošno znano, da so sodni postopki dolgotrajni. Za prvostopenjsko odločitev je potrebno v večini primerov počakati vsaj nekaj let. V kolikor k temu dodamo še postopek s pritožbo, je 5 let hitro naokoli. V primeru, da je v pritožbeni fazi zadeva vrnjena v ponovno odločanje, se ta čas lahko še podvoji. Morda se bo neuspešna stranka poslužila še izrednih pravnih sredstev, kar pomeni, da bo druga stranka (kljub uspehu) v negotovosti še nadaljnje leto ali dve po odločitvi drugostopenjskega sodišča. Torej, tudi če je pravica na naši strani in smo prepričani, da bomo v postopku uspeli,se moramo zavedati, da bomo na sodišču “dobili“ pravico šele več let po vložitvi tožbe. Dolg sodni postopek seveda ne terja le našega časa, temveč nek stalen angažma in v večini primerov tudi določeno mero stresa. V praksi opažamo, da večino ljudi sodni postopki precej obremenjujejo in jim predstavljajo pomemben vir negativnega stresa.
V primeru sporazumne rešitve spora, lahko drastično skrajšamo zgoraj opisano trajanje. Namesto (vsaj) 5 letnega pravdanja, je spor rešen še pred prvo obravnavo na sodišču. S tem si obe stranki prihranita veliko časa in stresa, ki je povezan s sodnimi postopki.
Stroški: Že iz zgornjega opisa o trajanju sodnega postopka je mogoče hitro sklepati, da takšen več let trajajoč postopek najverjetneje ne bo stroškovno ugoden. Večletno plačevanje odvetnika, morebitnih izvedencev, sodnih taks in podobno, v večini primerov nanese na precej visok strošek.
V primeru sporazumne rešitve spora so stroški praviloma bistveno nižji.
Kontrola nad rešitvijo spora: Če je rešitev spora prepuščena sodišču, je s tem nedvomno povezana določena mera negotovosti in tveganja. Četudi imamo močen primer, nikoli ne moremo biti 100% prepričani v to, kako bo sodišče rešilo zadevo. Morda se ustaljena sodna praksa, na katero računamo, v vmesnem času spremeni, morda zanesljiva priča na sodišču slabo izpove, ali pa zgolj sodeči sodnik drugače vrednoti določena dejstva, kot računamo. Sodni postopek je torej negotov in nikoli ne moremo z gotovostjo predvideti izida.
V primeru sporazumne rešitve spora, prevzamemo kontrolo nad rešitvijo spora v svoje roke. Stvar dogovora med strankama je, na nakakšen način, kako hitro in s kakšno vsebino se bo spor razrešil. Pomembno poudariti, da bo sodišče spor rešilo le v okviru tožbenega zahtevka, ki je bil postavljen. V primeru alternativne rešitve spora, lahko stranki spor rešita tudi drugače, vanj zajameta tudi morebitna druga sporna razmerja in tako celovito rešita medsebojna razmerja. Pogosta posledica tega je, da je tudi odnos med strankama bolje ohranjen, kar je v številnih primerih zelo zaželeno (npr. ko gre za spore med sosedi, družinskimi člani, ipd.).
Reševanje spora v mediaciji ima torej številne prednosti, ki jih velja pretehtati, ko se odločamo o tem, ali bi mediaciji dali priložnost, ali ne – pa tudi, ko se odločamo o tem, ali v okviru mediacije sprejeti nek kompromis, ali rajši vztrajati pri sodnem postopku. Gre seveda za odločitev, ki jo mora sprejeti vsaka stranka sama. A pomembno je, da se zavedamo posledic, ki jih naše odločitve prinašajo, saj je le na takšen način lahko naša odločitev zares prava.
Kot omenjeno v uvodu tega prispevka, je v praksi najpogostejša sodišču pridružena mediacija. Do te mediacije pride, ko je vložena tožba in sodišče obema strankama ponudi v podpis soglasje k začetku postopka mediacije. Če obe stranki soglašata z vključitvijo v postopek mediacije, potem sodišče odstopi spis v postopek mediacije. V kolikor do dogovora v mediacijskem postopku ne pride, se spis nato vrne sodišču, ki nadaljuje z obravnavo zadeve.
Sodišču pridružena mediacija, do katere pride, ko je tožba že vložena, pa ni edina možnost za vključitev v mediacijo. Obstaja tudi možnost, da se stranki vključita v mediacijo še preden je sodni spor med njima sploh nastal. To je zlasti koristno takrat, ko je nek konflikt že nastal, pa ga ne želimo naprej zaostrovati z vložitvijo tožbe. To je še posebej pomembno takrat, kadar nam je pomembno, da z nasprotno stranjo ohranimo nek dober odnos (npr. odnos med poslovnima partnerjema, ki sicer dobro sodelujeta in si želita sodelovati tudi v prihodnje). Možnost vključitve v mediacijski postopek še pred nastankom sodnega spora ponuja denimo Mediacijski center pri Odvetniški zbornici Slovenije.
Stroški sodišču pridružene mediacije so odvisni od vrste postopka. V dužinskih sporih je mediacija za stranke brezplačna. V civilnih zadevah so brezplačne prve tri ure mediacije, nadaljnje trajanje pa je plačljivo (20,20 EUR bruto na vsake začete pol ure). V gospodarskih sporih je mediacija v celoti plačljiva po prej omenjeni tarifi. V kolikor vas na mediacijskem srečanju spremlja tudi vaš pooblaščenec, so lahko s tem povezani še dodatni stroški (kar je predmet ločenega dogovora med vami in vašim odvenikom). V primeru, da je na mediaciji dosežen dogovor, pripada mediatorju še nagrada za dogovor.
Odgovor na to vprašanje je seveda odvisen od konkretnega spora in konkretnih strank. Kot stranka nekega spora morate sami prevrednotiti predstavljene potencialne koristi mediacije, glede na vaš konkreten spor. Mediacija seveda ni vedno možna, tudi kadar je možna, pa seveda uspeh ni zagotovljen. Rešitev spora je namreč odvisna od truda in vloženega napora obeh strank. Po drugi strani pa negativnih posledic v primeru neuspešno izvedene mediacije praktično ni, tako da je v večini primerih vredno vsaj poskusiti z mirno rešitvijo spora.
Prednosti mediacije je torej praviloma več kot pa slabosti, zato v vsakem primeru predlagamo, da o tej možnosti temeljito razmislite in se o tem, ali iti v postopek mediacije ali ne, tudi posvetujete s svojim odvetnikom.