Ali ste vedeli, da kazensko pravo varuje tudi vašo čast in dobro ime? Preko inkrimancij, kot so na primer razžalitev, obrekovanje, žaljiva obdolžitev in opravljanje, kazenskopravni sistem sankcionira osebe, ki prizadanejo čast in dobro ime neke osebe in s tem izpolnijo zakonske znake teh kaznivih dejanj. Predmetni prispevek je namenjen predstavitvi kaznivega dejanja obrekovanja in predstavitvi nekaterih razlik med tem kaznivim dejanjem in drugimi sorodnimi kaznivimi dejanji.
Obrekovanje je raznašanje neresničnih informacij o drugi osebi vedoč, da gre za neresnične informacije. Kazenski zakonik obrekovanje inkriminira v 159. členu, ki pravi: “Kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev. Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Če je tisto, kar se neresnično trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z zaporom do dveh let.“
Pri kaznivem dejanju obrekovanja gre torej za to, da nekdo namerno (naklepno) raznaša neresnične informacije o drugi osebi in s tem lahko škoduje časti in dobremu imenu te osebe. Neresničnost informacij mora biti objektivno podana in storilec se mora te neresničnosti zavedati.
Opravljanje je ločeno kaznivo dejanje, inkriminirano v 161. členu Kazenskega zakonika. Pri obrekovanju gre za raznašanje dejstev iz zasebnega in družinskega življenja prizadete osebe, ki lahko škodujejo njenemu dobremu imenu in časti. Glavna razlika s kaznivim dejanjem obrekovanja je v tem, da je kaznivo dejanje opravljanja omejeno na raznašanje informacij iz zasebnega in družinskega življenja posameznika, med tem ko gre pri obrekovanju lahko tudi za širše informacije. Hkrati je ena izmed bistvenih razlik v tem, da je pri opravljanju možen dokaz resničnosti dejstva, ki ga je oseba raznašala.
Kaznivo dejanje obrekovanja se preganja na zasebno tožbo in torej ni uradno pregonljivo. To pomeni, da žrtev ne more preprosto prijaviti kaznivega dejanja policiji / državnemu tožilstvu in pustiti, da tožilec vodi postopek zoper storilca. Pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo bo v vlogi tožilca nastopal oškodovanec sam. Oškodovanec ima seveda v kazenskem postopku lahko pooblaščenca – odvetnika za kazensko pravo, ki bo zanj vodil kazenski postopek zoper storilca.
Kazenski zakonik za kaznivo dejanje obrekovanja določa kot splošno sankcijo denarno kazen ali zaporno kazen do šestih mesecev. V primeru, da je kaznivo dejanje izvršeno v kvalificirani oblili – s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Če pa je tisto, kar se neresnično trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z zaporom do dveh let.
V sodni praksi je kar nekaj primerov, kjer zasebni tožilec z zasebno kazensko tožbo na obrekovanje ne uspe. Dokaj težko je namreč dokazati, da se je oseba zavedala, da širi neresnična dejstva. Vseeno pa je v sodni praksi mogoče najti tudi primere, kjer so storilci obsojeni za to kaznivo dejanje. Nekaj zanimivih primerov: