Zakonca oz. izvenzakonska partnerja tekom trajanja svoje življenjske skupnosti ustvarjata skupno premoženje. Delitev skupnega premoženja je ob morebitni ločitvi zakoncev oz. ob razpadu zunajzakonske skupnosti pomembno vprašanje. V nadaljevanju podrobneje obravnavamo nekatera sporna vprašanja.
Vso premoženje, ki ga zakonca oz. partnerja pridobita med trajanjem zakonske zveze oz. zunajzakonske skupnosti z delom ali odplačno, spada v skupno premoženje zakoncev oz. partnerjev. Premoženje, ki sta ga partnerja pridobila pred vzpostavitvijo življenjske skupnosti in premoženje, ki v času trajanja življenjske skupnosti ni bilo pridobljeno z delom ali odplačno (ampak npr. z dedovanjem ali darilom) ni skupno premoženje, temveč posebno premoženje tistega zakonca.
Ob razpadu zakonske zveze oz. zunajzakonske skupnosti morata (bivša) partnerja razdeliti njuno skupno premoženje. Posebno premoženje zakonca ostane v izključni lasti tega zakonca. Delitev premoženja ob ločitvi ureja zlasti Družinski zakonik, relevantne pa so tudi določbe Obligacijskega zakonika.
Številni neporočeni pari se sprašujejo, če je njihov premoženjski položaj drugačen od poročenih parov oz. če se pravila Družinskega zakonika o skupnem premoženju zanje sploh uporabljajo, če niso poročeni. Odgovor je da. V Sloveniji so izvenzakonski partnerji (enako tudi istospolni pari) v premoženjskopravnem smislu izenačeni z zakonci, kar pomeni, da se pravila v Družinskem zakoniku uporabljajo tudi za izvenzakonske partnerje.
Ko se zakonca (ali le eden izmed njiju) odloči za ločitev, je potrebno sprožiti postopek razveze zakonske zveze. V kolikor zakonca glede ločitve soglašata, lahko pride do sporazumne razveze zakonske zveze. Če zakonca nimata mladoletnih otrok in sta sporazumna glede delitve skupnega premoženja, se lahko postopek razveze izvede kar pred notarjem (v primeru obstoja mladoletnih otrok, ne glede na sporazum staršev, razveze ni mogoče izvesti pred notarjem).
Če želi razvezo le eden izmed zakoncev, oz. če se zakonca o razvezi strinjata, a nista sporazumna glede delitve skupnega premoženja, bo potrebno vložiti predlog na pristojno sodišče. Sporazumna ločitev je običajno najlažja in najhitrejša rešitev.
Vsak izmed zakoncev ima pravico zahtevati razvezo zakonske zveze, če je slednja zanj postala nevzdržna. Svoje odločitve ne rabi razlagati ali argumentirati – zadostuje njegova navedba, da je zakonska zveza zanj nevzdržna. Razveza zakonske zveze se obravnava v nepravdnem postopku pred pristojnim okrožnim sodiščem. Postopek ločitve, ko se zakonca glede razveze (oz. zlasti glede delitve premoženja) ne strinjata, je lahko dologotrajen in zahteven. Če pri razvezi potrebujete pomoč odvetnika, sledite povezavi.
V praksi se ob ločitvah pogosto postavlja vprašanje preživljanja (bivšega) zakonca. Neredki so namreč primeri, ko ima službo le eden od zakoncev, drugi pa ne. V teh primerih se torej postavlja vprašanje, ali je zaposleni zakonec dolžan preživljati (bivšega) zakonca, ki npr. nima službe.
Odgovor na to vprašanje ni povsem enoznačen. Naša zakonodaja preživninsko obveznost razvezanega zakonca sicer pozna, a je ta obveznost podvržena nekaterim pogojem, tako da preživljanje razvezanega zakonca v praksi ni tako pogosto, kot bi si marsikdo mislil. Ločitveni postopek torej sam po sebi še ne prinese preživnine za razvezanega zakonca.
Nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen, lahko od drugega zakonca zahteva preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo. Dolžnost preživljanja bivšega zakonca torej obstaja le, če ta zakonec nima sredstev za preživljanje in je brez svoje krivde nezaposlen.
Obstajajo pa tudi omejitve pravice nepreskrbljenega zakonca do preživnine. Družinski zakonik določa, da sodišče zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine zakoncu, ki zahteva preživnino, glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do drugega zakonca, ali če je zakonec, ki zahteva preživnino, pred ali med postopkom za razvezo zakonske zveze ali po razvezi storil kaznivo dejanje zoper drugega zakonca, otroka ali starše drugega zakonca. Prav tako med razvezanima zakoncema ni obveznosti preživljanja, če bi bilo s tem ogroženo njuno lastno preživljanje ali preživljanje otrok, ki sta jih po zakonu dolžna preživljati.
Višina preživnine se razlikuje od primera do primera. Določi se v mesečnem znesku, glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca.
Pravica do preživnine preneha, če razvezani zakonec, ki jo je prejemal, pridobi premoženje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja, če sklene novo zakonsko zvezo ali če živi v zunajzakonski skupnosti.
Skupno premoženje zakoncev so vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja.
Ob ločitvi je potrebno nastalo skupno premoženje razdeliti. Prvi korak delitve je seveda določitev, kaj v skupno premoženje zakoncev sploh spada, v drugi fazi pa določiti deleže na skupnem premoženju in izvesti dejansko delitev. Po Družinskem zakoniku velja domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Vsak izmed zakoncev lahko zahteva, da sodišče ugotovi njegov večji delež na skupnem premoženju, vendar mora v tem primeru zakonec dokazati svoj večji prispevek k skupnem premoženju. Če zakoncu to uspe, lahko sodišče določi tudi različne deleže (npr. 60-40, 70-30,…).
Sodišče torej v postopku delitve premoženja presoja prispevek vsakega izmed zakoncev k nastanku skupnega premoženja. Prispevek pa ne pomeni samo višina plače, temveč sodišče upošteva vse relevantne okoliščine primera – tudi npr. varovanje otrok, opravljanje gospodinjskih del in vsa morbitna druga dejanja, ki so pripomogla k povečanju skupnega premoženja. Četudi en zakonec v zvezi zasluži več, to ne pomeni, da bo njegov delež na skupnem premoženju tudi večji. V primeru, da je drugi zakonec več prispeval z delom (opravljanje gospodinjskih del, skrb za otroke, skrb za dom in družino), se lahko njuna vložka štejeta za enaka. Sodišče bo namreč v postopku ugotavljalo, na kakšen način in v kakšnih deležih sta zakonca prispevala k skupnemu premoženju. Zakonca v sodnem postopku lahko dokažeta da sta prispevala k skupnemu premoženju v enakih ali različnih deležih. Neznatna razlika v prispevkih načeloma ne spremeni deležev zakoncev na skupnem premoženju in se v teh primerih šteje, da sta deleža enaka.
Kot je bilo pojasnjeno že v začetku tega prispevka, je vso premoženje, ki ni pridobljeno v času trajanja zakonske zveze z delom ali odplačno, posebno premoženje posameznega zakonca. Tipičen primer je premoženje, ki ga pridobi eden izmed zakoncev na podlagi dedovanja. V praksi so pogosti tudi primeri, ko eden izmed zakoncev dobi v dar nepremičnino, ki jo potem oba zakonca skupaj obnovita in v njej bivata. Posebno premoženje zakonca je tudi tisto premoženje, ki ga je imel zakonec že pred začetkom življenjske skupnosti z drugim zakoncem.
Posebno premoženje enega zakonca se ne deli. To premoženje pripada izključno zakoncu, katerega last je in se torej ne deli med zakonca, ne glede na njune deleže na skupnem premoženju. Če zakonec torej prejme določeno premoženje kot dedič, bo to premoženje ostalo njegovo ne glede na morebitno razvezo.
Opisano ne pomeni, da se ne bo upoštevalo vlaganje zakonca v posebno premoženje drugega zakonca. V praksi so pogosti primeri, ko zakonca oz. partnerja skupaj adaptirata ali le uredita staro nepremičnino, ki jo je prejel z dedovanjem ali darilom le eden od njiju. Zakonca v to nepremičnino lahko vlagata skupno premoženje (npr. najameta kredit, ki ga odplačujeta s plačo iz zaposlitve), ali pa celo svoje posebno premoženje (npr. zakonec prejme v dar določen denarni znesek).
Zakonec, ki je vlagal v nepremičnino drugega zakonca, lahko zahteva povračilo denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja drugega zakonca. Pri presoji terjatve zakonca nasproti drugemu zakoncu bo torej bistveno, ali se je zaradi njegovih vlaganj vrednost premoženja drugega zakonca povečala in če ja, za koliko. Zakonec, ki je lastnik premoženja, katerega vrednost je bila z vlaganji drugega zakonca povečana, je dolžan ta vlaganja (terjatev v obliki povečane vrednosti premoženja) povrniti drugemu zakoncu.
Pogosti so primeri, ko zakonca skupaj ustanovita podjetje, ali pa je podjetje ustanovil eden izmed njiju s skupnim premoženjem obeh (vplačan osnovni kapital iz skupnega premoženja zakoncev). V teh primerih bo podjetje del skupnega premoženja in ga bo v primeru razveze zakonske zveze potrebno razdeliti.
Tudi pri delitvi podjetja, ki je skupno premoženje zakoncev, velja, da sta deleža na podjetju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Pogosto se torej zgodi, da je vsak izmed zakoncev lastnik 1/2 podjetja.
Drugače pa je, ko je podjetje posebno premoženje enega zakonca (npr. zakonec je ustanovil podjetje pred začetkom trajanja življenjske skupnosti), pa je drugi zakonec v to podjetje vlagal. Družinski zakonik v zvezi s tem v 80. členu določa, da v primerih ko zakonec vlaga svoj prispevek v gospodarsko družbo ali v drugo pravno osebo ali v podjetje samostojnega podjetnika posameznika, ki predstavlja posebno premoženje drugega zakonca, zakonca s pogodbo določita obliko udeležbe zakonca, ki vlaga svoj prispevek. Če takega dogovora ni, se šteje, da gre za udeležbo po pravilih obligacijskega prava o družbeni pogodbi. V teh primerih torej drugi zakonec ne bo postal (so)lastnik družbe, temveč bo lahko postal le družbenik družbe. Ob tem pa je potrebno poudariti, da niti to ne bo mogoče prav vedno, temveč le takrat, ko vstop novega družbenika v družbo omogoča družbena pogodba. V nasprotnem primeru bo imel zakonec le terjatev do družbe drugega zakonca.
Zakonca lahko vsa odprta vprašanja v zvezi s skupnim podjetjem uredita že v času trajanja zakonske zveze, kar je vsekakor priporočljivo, saj močno olajša delitev premoženja ob razvezi.
Osnovno pravilo je, da vsak zakonec odgovarja za svoje posebne dolgove, skupaj (tudi s skupnim premoženjem) pa odgovarjata zakonca za skupne obveznosti.
Posebne obveznosti zakonca so tiste, ki jih je imel zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze, in tiste, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, a ne predstavljajo skupne obveznosti zakoncev. Za posebne obveznosti odgovarja zakonec s svojim posebnim premoženjem in svojim deležem na skupnem premoženju.
Skupne obveznosti zakoncev so tiste, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in obveznosti, ki jih prevzame zakonec za tekoče potrebe življenjske skupnosti z drugim zakoncem ali družine. Za te obveznosti odgovarjata zakonca nerazdelno s skupnim in tudi s posebnim premoženjem vsakega od njiju. Zakonec lahko od drugega zakonca terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kakor znaša njegov del obveznosti.
Pogosti so primeri, ko se eden izmed zakoncev zadolži, njegovi upniki pa se nato želijo poplačati z dolžnikovim deležem na iskupnem premoženju. Zakon predvideva posebno ureditev za te primere.
Upniki zakonca lahko na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je ugotovljena njihova terjatev) zahtevajo, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju zakoncev in nato zahteva izvršbo na ta delež zakonca na skupnem premoženju. Če je v izvršilnem postopku dovoljena prodaja deleža, ki ga ima zakonec na skupnem premoženju, ima drugi zakonec prednostno pravico kupiti ta delež po ceni, ki se določi po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje.
Nekoliko bolj kompleksni so primeri, ko je (formalni) lastnik skupnega premoženja – tipično skupne nepremičnine, le eden izmed zakoncev (ki je v konkretnem primeru tudi dolžnik). V tem primeru lahko dolžnikovi upniki predlagajo izvršbo na celotno nepremičnino, saj glede na zemljiškoknjižne podatke ne morejo vedeti, da gre za skupno premoženje zakoncev. V zvezi s tem se postavlja vprašanje, ali načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje dolžnikove upnike do take mere, da se lahko poplačajo s celotno nepremičnino, torej tudi iz dela premoženja, ki sicer pripada drugemu zakoncu. Odgovor je nikalen – načelo zaupanja v zemljiško knjigo po veljavni sodni praksi upnika ne varuje do te mere, da bi se lahko poplačal iz celotne nepremičnine. Zakonec, ki je solastnik nepremičnine (čeprav ni vpisan v zemljiško knjigo) lahko uspe z ugovorom tretjega. Ugovor tretjega je ugovor lastnika, da je predmet izvršbe v resnici v njegovi lasti (lahko tudi deloma).
Upnik se torej v konkretnem primeru ne bi mogel poplačati iz celotne nepremičnine, ampak bi lahko predlagal (1) ugotovitev deležev na skupnem premoženju zakoncev in nato (2) zahteval delitev premoženja oz. pretvorbo v solastnino, nato pa (3) lahko zahteva izvršbo na idealni delež zakonca dolžnika.
Zakonca ali izvenzakonska partnerja pogosto skupaj najameta kredit za nakup nepremičnine. Tak kredit predstavlja skupno obveznost zakoncev. V praksi se pogosto srečujemo z vprašanjem, kaj s skupnim kreditom storiti ob razvezi zakonske zveze. Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kaj želite storiti s skupno nepremičnino. V kolikor nihče izmed zakoncev ne želi prevzeti skupne nepremičnine in se zakonca odločita za prodajo, je najbolj smiselno, da s kupnino od prodaje nepremičnine zakonca poplačata preostanek kredita, ostalo kupnino pa si med seboj razdelita.
V kolikor namerava eden izmed zakoncev prevzeti skupno nepremičnino in izplačati drugega zakonca, naj ta zakonec prevzame nase tudi celoten kredit, vložek drugega zakonca v poplačilo kredita pa naj mu izplača v denarju.
Posebno težki so lahko primeri, ko zakonca ali partnerja celo življenje vlagata v skupno premoženje – skupno hišo ali stanovanje in se morata nato ob razvezi dogovoriti, kaj s tem premoženjem storiti. V praksi opažamo zlasti 3 možnosti postopanja:
Nihče izmed zakoncev ne želi ostati v skupni nepremičnini – to je pogosto, saj zakonca velikokrat skupno nepremičnino povezujeta s spomini na zakonsko zvezo. V tem primeru je najlažja rešitev prodaja skupnega doma zakoncev na trgu in delitev kupnine glede na deleže zakoncev na skupnem premoženju (običajno pol-pol, lahko pa tudi drugače).
V primeru, da si eden izmed zakoncev želi ostati v nepremičnini, ki predstavlja skupen dom zakoncev, ter drugi zakonec soglaša z izselitvijo iz nepremičnine, ga prvi zakonec “izplača“. Običajno zakonca pridobita neodvisno cenitev nepremičnine in na podlagi ugotovljene vrednosti in deleža vsakega od zakoncev na skupnem premoženju določita znesek izplačila (po navadi 1/2 vrednosti nepremičnine). Ta možnost je smiselna v primerih, ko ima zakonec, ki želi ostati v nepremičnini, zadostna finančna sredstva za izplačilo drugega zakonca.
Možen je tudi primer, da si kar oba zakonca želita ostati v skupni nepremičnini oz. je ne želita prodati, hkrati pa nobeden izmed njiju nima zadostnih sredstev za izplačilo drugega zakonca. Tovrstni primeri so najtežji, saj zakonca običajno težko prideta do soglasja. V kolikor imata zakonca skupne mladoletne otroke, bo imel navadno predost pri prebivanju v skupni nepremičnini tisti zakonec, ki bo imel varstvo in vzgojo nad otroki oz. tisti zakonec, pri katerem bodo otroci bivali večino časa (z namenom, da otroci ostanejo v domu, ki so ga vajeni). Bolj kočljivi so primeri, ko zakonca nimata (mladoletnih) otrok in želita oba ostati v skupni nepremičnini. V tem primeru bo moralo skupno premoženje razdeliti sodišče. V skrajnem primeru se bo potrebno vrniti k situaciji, ki je opisana pod tč. 1, tj. k prodaji nepremičnine in razdelitvi kupnine.
Pogosti so primeri, ko je imel že pred sklenitvijo zakonske zveze oz. pred nastankom zunajzakonske skupnosti nepremičnino eden izmed zakoncev. V tem primeru bo nepremičnina predstavljala njegovo posebno premoženje, ki bo ostalo temu zakoncu tudi v primeru ločitve oz. razhoda. Ob dolgoletnih zvezah je običajno, da se v nepremičnino vlaga (investicijsko ali zgolj v okviru rednega vzdrževanja). V kolikor zakonca skupaj vlagata v nepremičnino, ki je posebno premoženje enega zakonca, ima drugi zakonec pravico do izplačila. Drugi zakonec ima torej terjatev do prvega zakonca glede svojih vlaganj v njegovo nepremičnino, ki jih lahko zahteva (sporazumno ali preko sodišča). Na ta način so varovana vlaganja zakonca oz. partnerja v premoženje drugega zakonca.
V slovenski zakonodaji je do ne dolgo nazaj veljalo, da obstaja le zakoniti premoženjski režim in da zakonci premoženjskih razmerij ne morejo urejati drugače. Sklepanje t.i. predporočnih pogodb ni bilo dovoljeno oz. tovrstne pogodbe niso imele pravnega učinka. Po spremembi Družinskega zakonika se je ta ureditev spremenila, saj je zakon izrecno uvedel možnost sklenitve pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, s katero je mogoče izključiti zakoniti premoženjskopravni režim med zakoncema oz. partnerjema.
Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij je pogodba, s katero se zakonca dogovorita o vsebini njunega premoženjskega režima, ki se razlikuje od zakonitega. V njej lahko sporazumno uredita tudi druga premoženjska razmerja za čas trajanja zakonske zveze kakor tudi za primer razveze. Pogodbo lahko zakonca (enako seveda tudi zunajzakonska partnerja) skleneta bodisi pred sklenitvijo zakonske zveze (nastankom zunajzakonske skupnosti), ali pa po sklenitvi zakonske zveze, torej med njenim trajanjem.
S sklenitvijo pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (laično imenovana tudi “predporočna pogodba“) lahko zakonca izključita zakoniti režim, ki ga določa zakon in določita drugačen premoženjski režim.
Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ki jo skleneta bodoča zakonca, učinkuje z dnem sklenitve zakonske zveze ali z dnem po sklenitvi zakonske zveze, ki ga določita bodoča zakonca v pogodbi o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Pogoj za veljavnost pogodbe je, da sta zakonca drug drugega pred sklenitvijo pošteno seznanila z obsegom svojega premoženja.
Pogodba o ureditvi premoženjsko pravnih razmerji se vpiše v register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ki ga vodi Notarska zbornica Slovenije. Register je javen, kar pomeni, da se vsakdo lahko z vpogledom v register seznani z dejstvom, da je med določenima osebama sklenjena tovrstna pogodba (ime, priimek in naslov oseb), z datumom sklenitve pogodbe in imenom notarja, ki je pogodbo pripravil.
V kolikor sta zakonca pred ali med trajanjem zakonske zveze (oz. zunajzakonske skupnosti) sklenila predporočno pogodbo, bo delitev skupnega premoženja ob ločitvi predvidoma lažja. Delitev premoženja bo v tem primeru odvisna od dogovora, ki sta ga sklenila zakonca v pogodbi. V primeru, da sta zakonca s pogodbo razdelila premoženje, pripada vsakemu zakoncu tisti del premoženja, ki je bil dogovorjen s pogodbo. Pogosto se s pogodbo predvidi tudi vprašanje nastajanja skupnega premoženja – zakonca lahko npr. določita, da skupno premoženje ne nastaja, temveč da vsakemu zakoncu pripada npr. tisti denar, ki ga zasluži sam iz zaposlitve, in podobno.
V primerih, ko sta zakonca sklenila predporočno pogodbo, bo ob razhodu oz. ločitvi delitev premoženja po navadi bistveno enostavnejša, kot bi bila sicer.
Odvetnik, ki se spozna na delitev premoženja, vam bo lahko ob ločitvi ali razpadu zunajzakonske skupnosti lahko v veliko pomoč. Odvetnik vam bo v prvi vrsti lahko pomagal pri tem, da boste bolje razumeli kakšne so vaše pravice in obveznosti. Številne stranke smo že obvarovali pred tem, da bi sklenile zase škodljiv dogovor zaradi svoje nevednosti.
Glede na to, da pride lahko do delitve na podlagi sporazuma ali na predlog, vam lahko odvetnik oz. odvetnica pomaga v različnih fazah postopka. Pomaga vam lahko v izvensodni fazi reševanja vprašanja delitve premoženja (pripravi predlog, pomaga pri pogajanjih, sestavi pogodbo v primeru soglasja obeh zakonec, in podobno). Zakonca se lahko vedno sporazumeta o delitvi premoženja, kar je običajno najboljša rešitev (najhitrejša in najcenejša). Zakoncema lahko za delitev skupnega premoženja pomaga tudi mediacija. V primeru, da izvensoden dogovor med zakoncema ni mogoč, bo odvetnik lahko sestavil predlog, o katerem odloči sodišče. Sodni postopki delitve premoženja so običajno precej dolgotrajni in dokazno zahtevni. Na koncu o delitvi premoženja odloči sodišče s sodbo. Na podlagi sodbe se nato skupno premoženje razdeli, sodišče odloči tudi o načinu delitve.